﻿Matej.
14.
Ko adava vreme o Irod, o vladari e Galilejakoro, šunđa e Isusese 
hem phenđa ple slugenđe: “Adavai o Jovan o Krstitelj! Uštino taro mule hem adalese šaj te ćerel adala čudesija!” 
A o Irod phenđa adava adalese so angleder dolinđa e Jovane, phandlja le hem frdinđa le ano phandlipe, adalese so o Jovan phenela lese ine da na tromal te lel romnjaće e Irodijada, ple phralesere e Filipesere romnja. 
Manglja te mudari e Jovane, ali darandilo e narodostar, adalese so dikhle e Jovane sar proroko. 
Ali kad inele e Irodesoro bijando dive, e Irodijadakiri čhaj čhelđa anglo gostija. Adava e Irodese but inele šukar. 
Adalese halja sovli te del la sa so ka mangel. 
A i daj pherđa la te vaćeri: “De man akate ko čaro o šero e Jovanesoro e Krstiteljesoro.” 
E carose pelo žal, ali adalese so halja sovli anglo gostija naredinđa te ćeren pali lakiri volja, 
i bičhalđa ple manušen te čhinen o šero e Jovanesoro ano phandlipe. 
I ande lesoro šero ko čaro hem dinde le e čhajaće, a oj legarđa le pla dajaće. 
I ale e Jovanesere učenici, lelje lesoro telo hem parunde le, i džele te vaćeren e Isusese so ulo. 
Kad šunđa o Isus adava, dželo adathar čamcoja ko jekh čučo than, te ovel korkoro. Ali o manuša šunde adava hem taro dizja phirindoj džele palo leste. 
Kad o Isus iklilo taro čamco, dikhlja bute manušen, pelo lese žal olenđe hem sasljarđa e nambormen maškar olende. 
Kad lelja te perel i rat, nakhle đi leste lesere učenici hem phende: “Ko akava than ništa nane, a već perela i rat. Te muke ine e manušen te šaj džan ko gava te činenfse hajbnase.” 
A o Isus phenđa lenđe: “Na valjani te džan. Den len tumen nešto hajbnase.” 
On phende lese: “Akate isi amen samo pandž mare hem duj maćhe.” 
A ov phenđa: “Anen maje adava akari.” 
I naredinđa o manuša te bešen ki čar. Tegani lelja e pandže maren hem e duje maćhen, dikhlja nakoro nebo hem zahvalinđa e Devlese zako hajba. Phaglja o mare hem dinđa len ko ple učenici, a o učenici dinde len e manušenđe. 
I sare hale đikote na čalile. Palo adava, dešu duj pherde korpe čedinde pe okolestar so ačhilo oto hajba. 
A okola so hale inele đi ko pandž hiljade murša, bizo te dženen pe o đuvlja hem o čhavore. 
I odmah palo adava o Isus terinđa e učenikonen te đerdinen ko čamco hem angleder oleste te džan ki aver strana oto jezero, đikote ov bičhali čhere e manušen. 
Kad bičhalđa čhere e manušen, uštino ki gora, korkoro, te molini pe. Kad peli i rat, ov pana inele adari, korkoro. 
A o čamco već inele dur e phuvjatar, hem lelje te khuven le o talasija, adalese so nakoro leste phudinđa i barval. 
Đi sar maškaro trin hem šov o sati prekali rat, o Isus alo nakoro učenici phirindoj upro jezero. 
Kad o učenici dikhle le sar phirela upro jezero, but darandile. Phende: “Adavai duho!” Hem oti dar lelje te vičinen. 
Ali o Isus odmah phenđa lenđe: “Oven hrabra! Me injum. Ma daran!” 
Ko adava, o Petar phenđa lese: “Gospode, te injan tu, naredin maje te avav kora tute upro pani!” 
I o Isus phenđa lese: “Ava!” O Petar iklilo taro čamco hem lelja te džal nakoro Isus phirindoj upro pani. 
Ali kad dikhlja kobor zorali i barval, darandilo hem lelja te properel ano pani, i vičinđa: “Gospode, spasin man!” 
O Isus odmah pružinđa plo vas hem dolinđa le, i phenđa lese: “Tikora verakere manušeja, sose sumnjinđan?” 
I kad đerdinde ko čamco, i barval ačhili. 
A o učenici ano čamco pele ko kočija anglo Isus hem phende: “Tu čače injan o Čhavo e Devlesoro!” 
I o Isus hem lesere učenici nakhle ki aver strana oto jezero, ki phuv e Genisaretakiri. 
A kad o manuša taro adava than pendžarde e Isuse, sarijenđe taro sa adava krajo vaćerde so alo, i ande koro leste sa e nambormen. 
Molinena le ine te mukel len samo te dolen pe upro lesere fostanesoro krajo. I ule saste sare kola dolinde pe. 
